Registracija, statuti, vize in ostale buče

Kot majhni smo na pole otroških risbic risali tropske plaže s palmami, peščeno plažo in kristalno  vodo in seveda ritmom življenja, ki ne zahteva domačih nalog iz matematike in slovenščine in podobnih, kot se nam je takrat zdelo, največjih življenjskih zagat. In potem se nekega dne zbudiš in kakih dvakrat uščipneš v levo roko in desno uho, da še enkrat preveriš ali res živiš v raju na zemlji ali le v otroški risbi?

Vendar pa ima vsak raj svojo ceno. In z inflacijo pa narašča tudi cena. En del te cene so nedvomno komarji. Enkrat v bližnji prihodnosti se moram obrniti na kolege biologe in preveriti ali bi hudo škodilo svetovnemu ekosistemu, če bi enostavno iztrebili vse komarje.

Veliko večji del  cene pa predstavlja birokracija. In malavijska je v neverjetno dobri formi za olimpijsko zmagovalko. No, pa dajmo začeti to zgodbo glavobolov in povišanega krvnega pritiska.

Preden sva odšli v Afriko sva presrečni častili nebo, da nama je nasproti pripeljalo in naklonilo priporočilno pismo iz samega urada predsednika republike Slovenije, ki nama je pomagalo do pridobitve enoletne vize za Malavi. Ta nasmejani milni mehurček so hitro predrli malavijski cariniki, ki so nama razložili da eno leto gor ali dol, vizo nama potrdijo le za 1 mesec, potem pa jo morava vsak mesec podaljšati, pri tem plačati 25 evrov. Seveda to lahko narediva le dvakrat, potem pa morava državo zapustiti.

Druga zgodba se začne pri registraciji nevladne organizacije tu. Na emigracijskem uradu seveda ne vedo nič. Povedo nama, da lahko dobiva dovoljenje za bivanje za 2 leti če imamo organizacijo, kako pa se do tega pride se jim ne sanja. Jasno jim je koliko morava plačati. Tukaj se nikoli ne zatakne. Sprašujeva okoliške nevladne organizacije, ki so jih postavili tujci in so tu že dober čas. Prvi nasvet modrega Angleža – nikar ne registrirajta, preveč glavobolov, nima smisla. Poskusimo drugače. V roku kakega meseca se dokopljeva do prijaznega lokalnega fanta ki vodi majhno sirotišnico in nama razloži postopek registracije. Pa to je neverjetno enostavno! Zakaj nama tega ni povedal nihče? Greva do šefa vasi (V.H.), potem do šefa področja vasi (T.A.) in še do pisarne šefov okrožja (D.C.) in to je to! Da best! In potem na emigracijsko za prijavo na »residential permit«. »Ne ne ne, morate se registrirati pri org. CONGOMA, v glavnem mestu. Oni registrirajo organizacije. Zato pa prej potrebujete priporočilno pismo od »social welfare office« in ponovno tudi pismo iz pisarne D.C.«  To pravi številka 1. Na emigracijskem uradu v Mzuzu za delovna dovoljenja in dovoljenja za bivanje. Ok. Pa naj bo. Seveda moram ta isti dan po obisku obilnih emigracijskih gospodov ven iz države, ker mi je viza potekla. Trije meseci so mimo. Če ostanem še en dan, sem nelegalno v državi. Do meje so kake 4 ure oz. v mojem primeru 6, saj so si fantje šoferji vzeli pol ure za malico in seveda ob vsakem mango drevesu pobirali potnike. Na tanzanijsko mejo pridem 10 minut preden jo zaprejo, potem ko so me okradle črnoborzijanske pijavke pri menjavi denarja, saj so bile vse uradne menjalnice na meji že dolgo zaprte. Za en dan v Tanzaniji plačam vizo 50 dolarjev. Prespim v prijaznem in čistem počivališču na meji, na tanzanijski strani. Upravnik mi na besedo verjame, da bom prinesla denar naslednji dan, ko ga zamenjam.

Zjutraj me malavijski carinik želi poslati nazaj v Tanzanijo, saj to kar delam, da sem šla iz države samo za en dan, je nelegalno, saj je jasno, da mi je viza potekla in da če imam enoletno vizo to še ne pomeni, da me bodo dejansko spustili v državo. Po pol urnem pregovarjanju, obupanem moledovanju da mi v 3 mesecih še noben urad vključno z njihovim, ni dal pravih napotkov o pridobitvi ustrezne dokumentacije, me le spusti s štempljem za trideset dni.

Jaz si vzamem dan za oddih, Jana pa  se zapodi nazaj v Mzuzu, 3 ure stran,  urejat papirje kot je bilo rečeno, v social welfare office. V dveh urah so jih uspeli izdati pismo sestavljeno iz točno 2 odstavkov (tipkanje tudi ni vrlina malavisjkih uradnikov) in jo poslali v Nkhata bay, mesto uro stran, saj smo le v njihovem okrožju torej pod njihovo upravo. Po Nkhata bayu v Lilongwe (8 ur na avtobusu), kjer ji na CONGOMI povedo, da nimava pravih papirjev, da se sploh nisva stvari prav lotile in zakaj bi nama verjeli ,da sploh sva kar praviva da sva? Tele najine življenjepise lahko vsak spiše v enem popoldnevu, pametuje visoki  uradnik za računalnikom z windowsi 2011 v aircoditoning pisarni z usnjenimi fotelji. Po par dnevnem žongliranju z različnimi pisarnami tudi Jani poteče viza, za par dni se odpravi v Zambijo in meni pusti nadaljnje napotke v tem lovu na zaklad. Opravim se do D.C. ja v Nkhata bay, ki nam ga ni uspelo ujeti prej. Gospodje v pisarni so zelo prijazni in mimogrede: »Glede na to da boste ostali v Malaviju, se boste tu tudi poročili?«. Dajo mi ogromno napotkov in gradiva za dolg traktat o projektu ki ga morava pisati, da bodo  lahko sestavili odbor, ki se bo sestal in vse pregledal in potem dal priporočilo, ki ga bomo spet odnesli v Lilongwe na CONGOMO…seveda pa mora biti fokus projekta čisto drugje, »Obiščite gospo »blabla« na osovni šoli Bandawe, ki vodi TDC – center za trening učiteljev, ona vam bo posredovana gradivo in podatke, ki jih  uporabite za načrt projekta«.

Jana pride iz divje drage Zambije v enem kosu. Božič preživljamo skupaj ob tradicionalnih plesih žena pod polno luno.

K_ _ c gleda malavijsko birokracijo. Vsaj za en dan.  Jutri gremo v nove boje in nove zmage.