Janino javljanje domov:

Dragi moji Habari gani? (kako ste? – v swahiliju )

Prelepo pozdravljeni z mojega afriškega kotička raja, ja spet sem v objemu mame Afrike. Tokrat se je moja pot začela 13. septembra, ko sta me moja predraga sestrica in moja bodoča nečakinja peljali na ljubljansko avtobusno postajo.Tam me je zadelo, o moj bog, moje sanje se zares začenjajo. Potovala sem do Milana kjer sem ujela prvo letalo, ki me je pripeljalo do Egipta, tam sem po smešnem naključju pristala kar pri prevzemu prtljage pa se nasmejem in vprašam kaj je zdaj to =), se obrnem nazaj začnem mahati dvema carinikoma. Pa se le zmenimo, da nisem prišla v Egipt, temveč da moram dalje v Tanzanijo, po gentelmansko me primeta vsak pod eno roko in me z dvigalom pripeljeta do mojih vstopnih vrat na drugo letalo. To je bilo smeha, vedela sem da zagotovo oddajam pozitivno energijo, ker me je na mojem letalu do Tanzanije obkrožalo kar 5 otrok. Z mamami so se zmenili, da so se presedle, kar je pomenilo, da so vsi sedeli okoli mene, spredaj, zadaj, s strani in smo se smejali, risali, prepevali swahili pesmice, očki so žareli, nasmehi so bili popolni.

Po pristanku v Dar Es Saalam sem se hitro usedla na eno “štirko”/Piki piki =), ki me je z mojima ruzakoma težkima 30kg prepeljala do glavne postaje, tam sem se po glasnih, smejočih in navse vztrajnih vzklikih šoferjev avtobusov :«Hey Muzungu you are going with us (Belka, ti greš z nami!) odločila za en bus do Arushe. Na poti je zraven mene sedel zanimiv gospod, ki mi je v 12h urah vožnje razložil vse o svojem življenju, družini, službi, ki jo opravlja-išče rudnine na nadvse zanimive načine, od naprednih naprav pa do izredno pametnih podgan, ki so strenirane za iskanje rudnin. Veste koliko smeha z moje strani je sledilo temu načinu odkrivanja bogastev. Nato sem bila na vrsti jaz, sledile so moje afriške zgodbe, pa opisi mojih projektov, življenja v Evropi, vedno podrobnega opisa-kaj počne moja družina, koliko nas je, kaj sem po poklicu ipd. Gospod je bil izjemno očaran nad mano in me je konstantno blagoslavljav z besedami: All the Highest Blessings be upon you (naj mi bodo vsi najvišji blagoslovi vedno naklonjeni).
No prišla sem v Arusho, prespala v hostlu in se zjutraj odpravila v moje masajsko mesetece Mto wa Mbu, kjer stoji naša šola, ki smo jo zgradili leta 2009 namesto da bi si predali novoletna darila sva z mamo zgradili šolo, se še spominjate =)? Ahhh, tako čudovito je priti k mami Anni, biti objet z njeno nalezljivo pozitivno energijo, ljubečnostjo ter premnogimi komplimenti, kako močno smo ji pomagali, ko je to najbolj potrebovala. Sedaj je naša šola zares prelepa, obarvana v roza barvo, notrnjost razredov je napoljnjena s klopmi, mizami, celo televizorje imajo za nazornejše učenje, uhuuuu =), mami Anni je uspelo s sponzorskimi sredstvi zbrati dovolj sredstev, da je postavila še tisti mankajoč košček, ki si ga je želela-bivalne prostore za 100 otrok, ki se šolajo in bivajo pri njej. Pod streho ima tudi 30 sirot, za katere skrbi. Potiho, skromno pravi,da je težko priti iz meseca v mesec, kajti vlada ne pomaga z ničemer, tako da morajo skromne šolnine, ki jih starši plačujejo zadostiti za kar 15 učiteljev ter hrano vseh 300ih otrok vsak dan. Vendar pravi (v vedno optimističnem duhu) : » Vem, da opravljam stvari, za katere je moja duša hvaležna, blagoslovljena in zadoščena.« Ter da je najpomembneje slediti sanjam, tako kot ona; 30 let je verjela, da ji bo en dan uspelo voditi top šolo za masajske šolarje: Njeni učenci, že tradicionalno dosegajo izjemno visoke rezultate na letnih vse državnih izpitnih testih. Res prelepo.

Ko sem prispela k mami Anni sem se znašla na pravi tradicionalni poroki njenih dveh učiteljic in naj vam rečem, toliko plesa, petja, hrane, dobre volje, tradicionalnih veščin in prelepih oblek, res še nisem videla. Res za naš okus malo preveč načičkanih,ampak Uaau =), 200 ljudi, šov in druženje. To je trajalo od 6h popolne do 4h zjutraj. Oblekla sem se v mojo (pozor!) Obleko, ter s tem kako sem lušno izgladala (pravijo da ko izgledaš super, se temu reče Smart =) ) razveselila prav vse, še posebej nevesti, ki sta videli da mi je mar in sem se primerno oblekla svečani priložnosti navkljub mojemu umazanemu ruzaku ob prihodu, hihiii =)

Po parih dneh lenarjenja in ukvarjanja z otroki, gledanja parih nogometnih tekem z Masaji, ki po večini navijajo za Manchester United =) sem se odpravila nazaj proti Arushi, natančneje do mesta Usa River, kjer vas 14 preljubih ljudi sponzorira in pomaga 14 otrokom, da ti obiskujejo privatno angleško šolo. Z nasmejanimi obrazi, predragimi pozdravi Shikamoo Mami =) (to je spoštljiv pozdrav starejšim, ki natančneje pomeni klanjam se vašim nogam Mama =) me je 14 otrok in mnogo drugih pozdravljajo. Seveda sem kaj hitro pristala v objemu župana Josepha, ki je ravnatelj šole, kot njegove žene Regine. kar je bilo najbolj smešno pa je to, da me sedaj ko imam presenetljivo “malo” kilogramov me otroci na začetku niso prepoznali, kot ljudje z vasi ne. Spraševali so me, »kako ti je Ime?«, rečem Jana, nadaljujejo »S kje pa si?« rečem Evropa-Slovenija. potem trdijo: »Ja ja, mi poznamo tudi eno Jano iz Slovenije, jo poznaš tudi ti?« Pa se nasmehnem in rečem, Hej to sem jaz! =) Pa začnejo hoditi okoli mene, zmigavati z rameni ter glavami in govoriti, nemogoče , saj te je pol manj =) Vsi se začnemo smejati, ko jim razlagam, ne ne, tako je bolje. pa pravijo o neee to ne more biti dobro, zagotovo si bolna =) Nisem nisem, jim odvrnem jih potrepljam po ramenih in sledijo nasmehi in komentarji, Ahhh ti Evropejci, manj jih je, boljše se počutijo =)…ja to je moja Afrika! =)
Nato sem 3 dni preživela z županovo družino, ta me je zadnji dan peljal na safari v Arusha nacionalni park, pravil je, da je to njegovo darilo za mojo diplomo, kako čudovito. Pa sem bila spet v raju živalskega sveta, povsod prelepe žirafe, sedaj sem jih prvič videla ležati/sedeti, res hecno, pa unikatne zebre, ki postavljajo straže na 4 vogale, ko se druščina pase, antilope, svinje z malimi dojenčki, tekajočimi z ravnimi stoječimi repki =), ter ptice, 3 jezera polna roza flamingov ter presunljiv prizor enega največjih kraterjev v Taznaniji zaobjetega s pragozdom.

Ko sem zapustila familijo Kitia, sem odšla nazaj v Dar Es Saalam, v glavno mesto, kjer me je pričakala županova hčerka Janeth, biznis ženska s toplim srcem. Ponudila mi je prenočišče za 2 dni pri njej doma, malo sem pomagala v njeni skromni restavraciji, razveseljevala goste z žlubodranjem mojega polomljenega svahilija, ter celo dobila ponudbo za službo, kot pravnolegalna predstavnica ene največjih firm za čistila, mila, praške v Tanzaniji, hehehe =) kdo bi si mislil, da bodo službe tu pa deževale.
Janeth me je posadila na 5.30 zgodnji bus do mesta Mbeya, ki se nahaja 3 ure stran od meje z Malawijem kamor sem prispela v nočnih urah. Naslednje jutro je ob čaju in chapatiju sledila urna skrajno zanimiva debata o smislu življenja z Rasta dečki pod mango drevesom. Prišli smo do zaključka, da je smisel živeti v veselju, sreči in ljubezni, PIKA! =) bili so tako navdušeni nad menoj, da so me začeli klicati kar Angel =), ter obljubili da se srečamo med meditacijami, ki jih bodo izvajali s pomočjo predrage »travce«, jaz pa v smeh =)

Prvič po letu in pol moje afriške odiseje, se mi je sedaj zgodilo, da mi je nekdo zaračunal seveda previsoko ceno za vožnjo do meje, se vrnil v avtobus, me pogledal v oči in rekel, Jana oprosti, tule sta 2 Eura nazaj =) Ahhh, kako me preseneča in nadvse razveseljuje dejstvo,da ko se to zgodi, si res cenjen glede na to kdo si in ne kaj kaže barva kože. =)

Naslednjič pa opišem moj prihod v magičen Malawi, da bo še kaj zgodb ostalo in vaše volje za njihovo branje =)

Pa pišite mi kaj, vedno je lepo brati vaše zgodbe, predvsem zgodbe izpolnjenih sanj, pojdite za njimi, isplača se, veselje in zadovoljstvo sta popolna in navdihujoča!

Objem vaših src***

Rada Vas imam, Vedno!

Jana