Ama aku Davie

Lep pozdrav!

Ker od mene na temle blogu pa tudi v povezavo z Elo ni bilo ne duha predvsem pa ne sluha že kar nekaj časa, pa recimo kakih 10 mesecev, je prišel skrajni čas, da vsaj malo popravim vtis. Za tiste, ki se me ne spomnite, sem ta druga iz dvojice pogumnih deklet, ki sta šli v Malavi in začeli  projekt pomoči otrokom s posebnimi potrebami in gradnjo izobraževalnega centra. In jaz sem tista, ki sem svojo frustracijo nad malavijsko birokracijo kdaj odtipkala v naš blog.

Pa zakaj sem takole izginila s površja interneta? Da se ne bom spet izgovarjala na slabo dostopnost do interneta v Malaviju, poglejmo tukaj raje pravi razlog:

Tale škrat po imenu David mi od julija 2012 dalje vzame večino časa.
Od letošnjega marca sva nazaj preseljena v Ljubljano. Med Davidovim spalnim nabiranjem energije za plazenje in razmetavanje z igračami, sem jaz zasidrana pred računalnik, da izpolnim kakšne obrazce za prijavo ELE na različne razpise in akcije, ki bodo še naprej poganjali naš projekt v Malaviju. Pa da odgovorim na vaše maile, vam po potrebi telefoniram in rešujem bančne zagate in seveda tudi prijetnosti povezane z administracijo na tej strani sveta.

Torej nič se še nisem od ELE upokojila, umaknila ali obupala, samo malčko sem zamenjala lokacijo. Na voljo sem  za vsa vprašanja o projektu, o pomoči takšni in drugačni, prostovoljstvu ali pa  če vas zanima samo kaka tropska zgodbica in dogodivščina. Najdete me na mailu bernarda.nemec@gmail.com ali na telefonski 068 17 18 24.

In na koncu spet na začetek – od kod naslov današnjega bloga? Ženske v Malawiju in v sosednjih afriških državah poimenujejo po njihovih otrocih, običajno po prvorojencu. In mamica od Davida v Malaviju sliši na ime Ama aku Davie.

lp, Bernarda