Administracijska zgodba, part 2

Zadnje čase sem malo dalmatinsko (beri malawijsko) razpoložena in je zato toliko časa trajalo da je nastal tudi tale blog. Ravno pred božičem sem pihala vročo paro na račun malavijske birokracije. Seveda ta zgodba še zdaleč ni zaključena. V srednji šoli, že davno tega, so nas peljali gledat film Proces, po istoimenskem Kafkinem romanu. Spomnim se občutka rahle frustracije med gledanjem filma, kot če trikrat izgubiš rdečo nit in se sprašuješ »Pa kaj točno on dela in išče in kam gre?« Tak občutek daje tudi tale naš proces registracije ELE v Malawiju. Od enega urada do drugega, vmes pa včasih izgubiš kompas: »Aha, tole je treba overit, da bom nesla na tisit urad, da bo potem ta gospod poklical na tisto ministrstvo, kjer mi bodo izdali priporočilo…« Pot me je tokrat odnesla v Lilongwe. Lilongwe je glavno mesto Malawija, ki nas vaščane včasih kar zmede s svojo hitrostjo in ostrino. Vozniki in sprevodniki minibusov nimajo kaj dosti slabe vesti, če ti zaračunajo polno ceno prevoza za dobrih 300 metrov voznje, ker ti seveda niso povedali, da je hiša, ki jo iščeš za prvim ovinkom. V Linlongweju tudi prvič vidim cestne otroke v Malawiju in brezdomce. Že dobro leto je minilo odkar sem zadnjič obiskala to mesto. Imeli so že nekaj južnoafriških trgovin, kamor smo se turisti šli založit s kakšnimi bolj zahodnimi šampončki, pa jogurti in celo topljenim sirom. V enem letu je v centru zrasla še veliiiiiika veleblagovnica verige Game, ki jo Južno Afriška republika prav rada pripelje v sosednje države. Za boljšo predstavo – gre za mešanico City parka, Baumaxa in Bigbanga. Ni da ni, vse se dobi za dober denar. Da ne bo pomote – pri nas gremo v velike trgovine na akcije in znižanja in podobno. Tukaj česa takega res ni. V te trgovine vstopajo bogati Afričani in seveda belci z res dobrimi služba. Vse je namreč vsaj 20% dražje kot bi bilo doma v Sloveniji. Sosednji vhod tega shoping kompleksa je trgovina Spar. Ja, tudi Spar je prišel v Afriko. In seveda tudi ta nikakor ne bi ustrezal povprečnemu Slovencu, ki išče akcije tipa »3 za ceno 2«. Za hec pogledam ceno izdelka, ki bi doma sigurno romal v mojo košarico, na policah trgovine v Malaviju pa je deluje kot nekakšna črna ovca – 10 dag suhih marelic = 6 evrov. Čisto drug svet. Vozni park pred trgovinami so v večini svetleči terenci s pogonom na 4 kolesa, parkirišče nikoli ni polno in vrsta pred blagajno nikoli dolga, če sploh obstaja. Kar manjši kulturni šok tale izkušnja. Po drugi strani pa je par minut v klimatiziranem prostoru pravi balzam! Lov na te in one pisarne različhni ministrstev me odpeljejo na predel mesta imenovan Capital hill. Gre za dejanski hribček, na katerem se nahaja večina ministrstev. Poleg njega Kitajci gradijo monstrum imenovan 5 star hotel. V isti liniji pa Malavijski parlament. To čudo dejansko izgleda kot pentagon, in ne slovenski, ta originalnega mislim, in kot da je stal vsaj 10 letni nacionalni prihodek celotne države. Nekdo mi kasneje pojasni, da je tudi to bilo kitajsko darilo. Ni švoh. Mogoče bi lahko naslednje božičkovo pismo naslovila na Peking? Tokrat se zelo prijazno zmenim z uradniki da bodo v roku enega tedna uredili potrebna potrdila, priporočila oz. karkoli že je papir, ki ga rabim. Ostane mi še ena pisarna – Registry general. Od Jane imam navodilo, da gre za sosednjo stavbo od minstrstva za socialo. Ne bo držalo. Na glavni pošti me usmerijo na popolnoma drug konec mesta, kjer se izkaže, da je stavna v bistvu Adminstrative general, torej nekaj drugega. In da tega, kar iščem v Lilongweju sploh in. Kje pa bi bilo? V Bantyerju in Mzuzu. Drug konec države. But of course. Ko opravim na ministrstvih se še malo sprehodim po zelenem Lilongweju. To je ena lepših značilnosti Malavija, prav vsako mesto, mestece ali vas ima obilo zelenih zaplat, dreves, grmovja, bodisi pri jezeru ali v goratih predelih. Odpadajoče noge odnesem do postelje v bacpakerski hostel in zaželim lahko noč vsem komarjem v moji mreži. Jutri je nov dan.