Zablode malavijskega solstva

Danes je v soli manjkala ena od uciteljic. Bolniska. Ravnatelju se je zdelo krasno, da bi kar jaz prevzela pouk. Ooookkk…kako lahko recem ne? Moje znanje Chitonge je zal se vedno bolj na nivoju “dober dan” in “koliko stane?”. Na sreco mi je danes delal druzbo prevajalec.  Ja, prav, bova ze nekako odvozila.  Ravnatelj me torej ponovno predstavi 78 otrokom tretjega razreda. Tema je deljenje s stevilom stiri. Kmalu ugotovimo, da je concept deljenja res se tuj otrokom. O rezultatu primera 32:4 cel razred le ugiba. In to ni prva ura s to snovjo. Pa naredimo prakticen primer: Ce imam 32 banan in jih zelim razdeliti med 4 brate…” se vedno ugibamo. In najprej razdelimo 4 banane. In ponovno stiri….. Ok, pa se vrnimo na mnozenje.  Seveda bi bilo idelano, ce bi otroci vadili postevanko in deljenje doma. Otroci nimajo svojih knjig, za 3. in 4. razred pa imajo v soli na predmet povprecno  4 knjige. Za 78 otrok. Fino. S solo smo se dogovirorili, da je prvi pogoj za dvig kvalitete pouka vsaj priblizna opremljenost s solskim materialom. No, pa vas dajmo sponzorirati z dodatnimi knjigami. Kaj? Ni jih mogoce kupiti? Nikjer v Malawiju? Ahaaa…in kako to? Jah, ministrstvo se je odlocilo za prenovo osnovnosolskega kurikuluma in bo izdalo nove ucbenike in prirocnike za ucitelje. In Kdaj bo to? Predvidoma 2014. In kaj na do takrat? Ali lahko kopiramo knjige? To pa striktno ne, vsako kopiranje solskih knjig je strogo prepovedano. Prav. You make no sence, ampak prav.

Ko grem domov iz sole se v minibusu peljem mimo tabel za osnovne in srednje sole opremljene z nazivom sole in obvezno tudi motom sole tipa: “ Znanje je nasa moc” ali pa “Izobrazba je nasa prihodnost.”  In seveda ima tudi vsaka sola svojo himno, ki jo otroci strumno vsako dnevno odpojejo na jutranjem zboru. Tudi te so polne obljub o svetli prihodnosti, do katere pelje suuper kvalitetna izobrazba, ki jo dobijo v predvsem vaskih osnovnih solah.

In sedaj je naslednja administrativna postojanka ena od pisarn enega od organov ministrstva za solstvo z nekaksno avtoriteto, kateremu lahko oddam jokajoce pismo: “Dear Sir or Madam, pustite nam za bozjo voljo kopirat solske ucbenike!”

Tudi srednje sole niso kaj prida boljse. Vsaj tretjina ce ne vec uciteljev ni polno kvalificitanih za to delo oz. so v bistvu tudi sami koncali le srednjo solo. Vecino casa pa jih bolj kot samo znanje oz. prenasanje tega na nadobudne dijake, ki so nekako s pomocjo druzine in sponzorjev le napraskali za solnino, zanima uniforma dijakov. “Vsi ki nimate cevljev, ven! Natikaci niso primerna obutev za v solo!”. “Ampak gospod profesor, jaz imam poskodovano nogo, zvit glezenj, zato nisem mogel obuti celjev.” . “Ce si bolan, potem ne hodi v solo.”

Ja, takle imamo pri nas v Malaviju. In ob vsem domacem pritozevanju o slovenskem solstvu, kateremu sem z veseljem mnogokrat pritegnila tudi sama in jamranju kam da to pelje in da otroci nic ne znajo in v dobrih starih casih…dajmo dobro premislit – so nas kdaj poslali domov zaradi natikacev?”

P.S. Tale danasnji  rahlo frustruran blog je brez sumnikov in sicnikov, ker se je moj racunalnik odlocil koncati svoje dolgo in naporno zivljenje. Pa se je njegov malavijski kolega odlocil priskociti na pomoc. Hvala za razumevanje.